Uroš Zorman je poleg Vida Kavtičnika edini med zdajšnjimi rokometnimi reprezentanti, ki se že lahko pohvali z olimpijskimi izkušnjami. Ko je pred dvanajstimi leti nastopil v Atenah, je bila njegova kariera v velikem vzponu, zdaj je že v pozni jeseni in igre v Riu de Janeiru bodo zanj krona sijajne zgodbe.

Kapetan si obeta, da bo njegovo slovo od reprezentančnega dresa – v Kielcah bo igral tudi v prihodnji sezoni in branil naslov v ligi prvakov – ozaljšano z najboljšo uvrstitvijo doslej, še najboljše – s kolajno.


Če primerjate premierni nastop na igrah pod okriljem petih krogov in tem, ki se vam obeta avgusta, kaj vas najprej prešine?

Da si moram najprej sploh izboriti mesto med potniki v Rio.

Pa recimo, da vam selektor Veselin Vujović vendarle ne bo odrekel labodjega speva …

Prav svežih ali izrazitih spominov na igre v Atenah nimam. Spomnim se, da so bile moje prve, da je bilo vse videti tako gromozansko, od olimpijske vasi, restavracije, velikih sob za druženje športnikov, v katerih so bile računalniške igrice, biljard in podobno. Glede na to, da tam nismo dosegli dobrega rezultata, je spomin na same tekme precej zbledel. Raje se spomnim velikih uspehov. Kar se tiče teh iger v Riu, pa nanje gledam tudi kot na priznanje, kot nagrado za vse moje pretekle dosežke in zasluge. Trud, ki sem ga v vseh teh letih vlagal zlasti v reprezentanco, od katere se poslavljam, bo na nek način poplačan. To bo pika na i, češnja na torti moje kariere, več si ne bi mogel želeti.

Če primerjate čas v pričakovanju največjega dogodka, leta 2004 ste na domačem evropskem prvenstvu osvojili srebrno kolajno, s Celjem ligo prvakov, potem pa zasedli šele 11. mesto na OI. Zdaj ste s Kielcami spet šampion LP, toda Slovenija je bila na zadnjem EP šele 14. Je lahko to dober obet za ekipo, ki morda bolj hrepeni po uspehu od takratne?

Res je zdaj zgodba povsem obrnjena. V Atene smo šli kot evropski podprvaki, zdaj prihajamo v Brazilijo, potem ko smo na EP dosegli dno. A od Poljske naprej se že dvigujemo, dokazali smo, da je šlo v Vroclavu zgolj za spodrsljaj in da smo sposobni marsičesa. Neke evforije vseeno ne smemo razpihovati. Sebi in drugim smo pokazali, da lahko premagujemo tudi velesile, tako je bilo aprila v olimpijskih kvalifikacijah v Malmöju, potem junija v kvalifikacijah za SP proti Norveški in tudi na prvih pripravljalnih tekmah s Tunizijo se je videlo, da smo složni in odločni. Gotovo imamo v glavi svojo idejo o tem, kaj bi lahko in kaj želimo doseči v Riu, toda jaz vseeno pravim, da pojdimo na te OI strpni. Vem, da si vsi skupaj, tudi navijači in novinarji, želimo uspeha, toda bodimo malce manj lačni. Prevelika pričakovanja se lahko hitro maščujejo. Gremo korak za korakom, prepričan sem, da se lahko zgodi marsikaj.

Prav gotovo ne moremo pričakovati, da boste na vseh petih tekmah skupinskega dela blesteli. Prišle bodo tudi krizne minute. Vseeno pa je uvrstitev v četrtfinale iz skupine minimalen cilj, mar ne?

Seveda, ob tem pozivam javnost k potrpežljivosti. Nobena reprezentanca ne bo vseh tekem mogla odigrati na vrhunski ravni. To je nemogoče tudi iz fizičnega vidika. V desetih dneh bo na sporedu pet tekem. Še za rekreativca bi bilo preveč, če bi šel petkrat v desetih dneh na Šmarno goro. Tudi mi igralci moramo biti strpni, v trenutkih, ko nam ne bo šlo, moramo ostati skupaj in čvrsti. Ta reprezentanca ima tak moštveni duh, kar je že pokazala v Malmöju, kjer smo bili proti Španiji in Švedski dvakrat v izgubljenem položaju, pa se kot feniksi dvignili iz pepela. Tudi na Norveškem nam je že šlo za nohte, pa smo spet stisnili in si priigrali SP. Slovenci smo že tako majhni, pa si venomer nagajamo in mečemo polena pod noge, dajmo zdaj pokazati, da znamo stopiti skupaj. Bil bi pravi čas.

Starejši igralci vedo povedati, da je bil nekdanji selektor Tone Tiselj v Atenah še najbolj navdušen nad olimpijskimi igrami, pri Vujoviću se pač ne gre bati, da bi podlegel veličastnosti dogodka in izgubil fokus. Se strinjate, da je tudi v tem dodana vrednost Slovenije?

Vujovićev pristop je povsem drugačen. Zanj bodo to četrte olimpijske igre, osvojil je dve kolajni. V Riu bo zanj navaden turnir in tudi nas že pripravlja v tem duhu. Tja ne gremo kot turisti z velikimi očmi, ampak kot resna reprezentanca, odločena naredit dober rezultat, kar bi bilo izboljšanje osmega mesta iz Sydneyja.

Povzeto po časnik DELO z dne 22. julij 2016