tabor2014_6dan-8  Za Uroša Zormana, kapetana rokometne reprezentance Slovenije, bo EP na Poljskem že dvanajsto veliko tekmovanje, saj ima za seboj že šest evropskih prvenstev, štiri svetovna in ene olimpijske igre (Atene 2004). Član Kielc bo od jutri dalje v reprezentančnem dresu igral v deželi svojih klubskih delodajalcev, kljub osiromašenemu igralskemu kadru pa verjame v uspeh.
Ko je Veselin Vujović maja lani postal selektor, so njegove besede na vaš račun nakazovale, da se utegnete znajti med odpisanimi.

Očitno so mu nekateri napolnili glavo z negativnimi stvarmi o meni: da sem težak tip, da sestavljam reprezentanco, da odločam o vsem… Verjemite, nikoli nisem imel težav s selektorji. No, skoraj nikoli in skoraj z nobenim. Smeh. A v vsaki ekipi, tako kot tudi v družini, pride do kakšnih trenj, kar je nekaj povsem normalnega. Ulica marsikaj govori, vsak doda še malo soli in popra, na koncu pa izpade, da je Zorman bavbav celotnega slovenskega rokometa. Če kakšnemu trenerju ali selektorju nisem ustrezal kot igralec, nisem bil v ekipi in s tem sem se sprijaznil. V karieri sem dokazal, da nikomur nisem bil trn v peti.

Vujović vam je prijateljsko svetoval, da mu ne sugerirajte, kdo naj bi igral v reprezentanci, in se raje zamislite nad svojim položajem.

Počutil sem se izzvanega, a nisem želel prati umazanega perila v javnosti. Počakal sem, da sva se dobila in se med sprehodom odkrito pogovorila. Pri sestavljanju reprezentance oziroma pri tem, kdo naj bi igral, niti enkrat v življenju nisem sugeriral nobenemu selektorju. Imam pa vsaj kot kapetan pravico, da po tekmi povem, s čim se ne strinjam in kaj bi jaz naredil drugače. Nobenemu selektorju nikoli nisem sestavljal reprezentance in nikoli nisem svojega igranja v njej pogojeval s tem, kdo naj bo selektor. Igram za Slovenijo, grb, himno, ne pa za selektorja, kdor koli je že. Ko pa govorimo o egu, imava oba zelo močnega. A njegov ne moti nikogar, večina je nad njim celo navdušena, moj ego pa večino moti. Čudno, ali ne?

Kaj je Vujović spremenil v igri in razmišljanju reprezentance?

Seveda so nekatere novosti na obeh področjih, kajti vsak selektor ima svoj način in sistem dela, razmišljanja, svojo filozofijo. Največji poudarek je na obrambi, kljub že od nekdaj hitri igri v napadu pa smo pod Vujovićem malce stopili na zavoro. Včasih smo, ko smo imeli vse v svojih rokah, kar nekoliko zdivjali. Zdaj smo že malce starejši, počasnejši in tudi pametnejši, zato moramo znati razmišljati o tem, da je malce treba stopiti na zavoro. A jasno je, da nam je to hitrost v igri težko vzeti oziroma se je odvaditi. Še zlasti ker nimamo izrazitih dvometrašev, ki bi streljali in zadevali z desetih, enajstih metrov in s tem raztegovali nasprotnikovo obrambo. Zato v igri ne moremo veliko spreminjati.

Ker že nekaj let igrate v poljskih Kielcah, bo tekmovanje za vas še dodatno nekaj posebnega.

Prepričan sem, da bo organizacija na vrhunski ravni, da bodo dvorane polne in razprodane ter da se obeta pravi spektakel tako na igriščih kot zunaj njih. Poljaki so nori na rokomet, v promocijo prvenstva so veliko vložili tako doma kot v tujini, kar se jim bo zagotovo obrestovalo.

Najboljša poljska kluba sta Kielce in Wisla Plock, a nobeno mesto ne bo gostilo skupine na EP. Zakaj?

Niti ne. Obe mesti sta tudi rokometni mesti, dvorani sta vedno polni, vzdušje na tribunah pa je fantastično. Žal imata obe premajhne zmogljivosti, da bi lahko gostili tekme. Zato v obeh mestih ni čutiti pretirane evforije zaradi prvenstva, je pa ta toliko večja v vseh štirih mestih, ki bodo v velikih dvoranah s kapaciteto od 11.500 do 15.500 gledalcev gostila skupinski del.

Slovenija bo imela že v skupini v Vroclavu zelo težko delo s Švedsko, Španijo in Nemčijo.

Res je, poleg tega pa nam tudi statistika na tekmah z njimi ni naklonjena. A mislim, da je napočil čas, da spravimo na kolena tudi kakšno velesilo, velikana. Upam, da ljudi ni zajela prevelika evforija po naši zmagi proti Hrvaški v Kopru, kajti končni izid plus 15 še zdaleč ne kaže realne kakovostne razlike med reprezentancama. Prepričljiva zmaga nam je dala zagon, a ostati moramo realni in na trdnih tleh. Takoj po tekmi sem fantom v garderobi dejal: »Tu, kjer smo danes končali, moramo v Vroclavu nadaljevati.«

Bo Slovenija nadaljevala igranje v Vroclavu tudi v drugem delu EP?

Cilj je biti najboljši v skupini. V drugem delu, ko se križamo s skupino D, pa skušati priti do čim več točk in se uvrstiti v Krakov, kjer bodo na koncu igrale le štiri najboljše reprezentance. Če pridemo do tja, je marsikaj mogoče. A so znana tudi naša nihanja v igri: sposobni smo tako vrhunskih kot (pod)povprečnih predstav. Veliko bo odvisno že od prve tekme s Švedsko: če bomo dosegli dober izid, je nato vse mogoče, če ga ne bomo, je spet vse mogoče, a v negativno smer.

Toda ne glede na (ne)uspeh na Poljskem si verjetno ne boste privoščili podobnega izpada, kot je bil tisti s kavčarji na SP v Katarju.

Ne. Katarska šola je bila draga, izkušnja pa zelo negativna. Prvič sem storil nekaj takšnega, zato nisem niti vedel, kakšen bo odziv na moje besede po zmagi proti Makedoniji in uvrstitvi med osem najboljših na svetu. V trenutkih navdušenja, olajšanja, zmagoslavnih občutkov in močnih čustev sem povedal, kar mi je ležalo na duši. Tega ni mogoče več spremeniti, zavrteti časa nazaj. Kar je bilo, je bilo. Vem, da se bodo tudi med EP našli ljudje, ki bodo le čakali na naš neuspeh, da bi nas lahko obmetavali s kritikami, grdimi besedami, lažmi… A se ne bomo odzivali in obremenjevali s tem, saj je škoda časa, energije in živcev za stvari, ki nimajo zveze z rokometom.

Končni cilj Slovenije ostaja nastop na olimpijskih igrah v Riu.

Seveda. Upam, da bomo pred aprilskim kvalifikacijskim turnirjem, ki smo si ga že zagotovili, imeli precej manj poškodb, kot jih imamo trenutno. Če bi Slovenija povrh vsega dobila še organizacijo kvalifikacijskega turnirja v Stožicah, bi bil to vrhunski dogodek in spektakel, uspeh pa še nekoliko bližji.

Ne potiskamo vas v rokometni pokoj, a v 37. letu bi morebitni nastop na OI pomenil tudi konec vaše kariere.

Brez skrbi, po Riu – če se uvrstimo na olimpijske igre – bom kar sam šel v pokoj. Torej se glede tega nič ne bojte. Ne bo treba prav nič pomagati, bom šel kar sam.

 

AVTOR: Dejan Kresnik/Dnevnik